Aktivni očetje obračamo svet na bolje.

Dejavno vključevanje očetov v družinsko življenje in skrb za otroke prinaša koristi vsem: moškim, otrokom, ženskam, delodajalcem in celotni družbi.

Večja vključenost očetov v družinsko življenje prinaša številne pozitivne učinke. Raziskave kažejo, da dejavno vključevanje v družinsko življenje pri moških pozitivno vpliva na zadovoljstvo z življenjem ter jim prinaša boljše odnose z otroki in partnerkami; za ženske to pomeni več možnosti za enakopravno sodelovanje na trgu dela, kakor tudi več prostega časa in s tem možnosti za samouresničevanje na različnih področjih. Zaradi večje vključenosti očeta v družinsko življenje imata starša manj stereotipnih spolnih vlog, zato tudi otroci prevzamejo tako vedenje. Opazovanje vedenjskih vzorcev dveh sodelujočih staršev pri otrocih vpliva na širši spekter kognitivne stimulacije pri otrocih, kar ima pozitivne učinke na njihov socialni, emocionalni in kognitivni razvoj. Vse to ustvarja družinsko okolje s toplimi in bogatimi osebnimi odnosi, kjer oba starša živita polno in zadovoljno življenje. Če si moški in ženske enakovredno delijo skrb za otroke, celotna družba postaja bolj pravična.

Pomen in razumevanje aktivnega očetovstva je danes precej drugačno, kot je bilo v času naših očetov in dedov. Premik od patriarhalnega družinskega modela, v katerem so moški-očetje pretežno poistoveteni z vlogo materialnega preskrbovalca družine, k dejavnejšemu vključevanju moških v družinsko življenje, skrb za otroke ter sodelovanje pri gospodinjskih opravilih, se je pričel odvijati v zadnjih desetletjih 20. stoletja, ko se je pojmovanje očetovstva pričelo spreminjati tako na družbeni ravni, identitete moških pa so se začele preobražati tudi na individualni ravni. K tem premikom so pomembno prispevale zakonodajne spremembe na področju starševskega varstva. Slovenija je bila prva evropska država, ki je leta 1986 uvedla enoletni starševski dopust, hkrati pa je bila edina država, ki je imela že takrat tudi 100-odstotno nadomestilo plače. Slovenija je bila tudi druga država v Evropi, ki je takoj za Švedsko leta 1976 uvedla možnost delitve starševskega dopusta med obema staršema. Žal pa ta določba nikakor ni zaživela v praksi, saj v vseh teh letih delež moških, ki so si s partnerko delili del tega dopusta, nikoli ni presegel 8 %.

Današnji moški (tudi po raziskavah mladine v Sloveniji) se zavedajo pomembnosti svoje starševske vloge in pričakovanj, da so bolj aktivni očetje, vendar pa subjektivna stališča, mišljenja in percepcije pogosto ne sovpadajo povsem z dejanskim izvajanjem aktivnega očetovstva.

Velika večina očetov se danes že odloči za izrabo očetovskega dopusta, ki je bil uveden 2003, vendar pa so mnogi bodoči starši, ko gre za izrabo starševskega dopusta, še vedno mnenja, da naj za majhnega otroka v prvi vrsti skrbi mati. V prvem letu otrokove starosti, ko je mati z otrokom doma, oče pa se po kratkem očetovskem dopustu vrne nazaj na delo, sledi hiter zdrs v tradicionalno delitev dela med staršema, ki največkrat vzpostavi »pravilo« pri delitvi skrbstvenih in gospodinjskih opravil tudi za kasnejša obdobja družinskega življenja. Tovrstna dinamika družinskih odnosov očete pogosto vzpostavi kot t.i. rezervnega, sekundarnega starša, ki ima v družini (in v očeh delodajalca), predvsem vlogo preskrbovalca družine, kar vpliva zaviralno na poln razvoj vseh potencialov aktivnega očetovstva.